Se zavedaš, da boš nekega dne umrl?

Vsi nekako vemo, da se bo to nekega dne zgodilo.

Ampak, a se tega resnično zavedaš?

Jaz priznam, da ne vedno.

Ker je žalostno, ker je težko, ker ni prijetno…

Se večino časa tega izogibamo.

Ne razmišljamo o smrti, kot nekaj, kar nas čaka.

Oziroma če že, je to “še daleeeč stran”.

Poleg tega pa je vse skupaj samo koncept.

Nikoli v življenju se nam to še ni zgodilo, nikoli še nismo umrli.

Zato nimamo dejanskega občutka tega, kako je umreti. Vse je samo teorija, oz. nekaj kar se dogaja drugim.

Še najbližje temu pridemo takrat, ko nam umre nekdo od bližnjih.

Pred kratkim je umrla moja babica.

In čeprav to ni bila prva bližnja smrt, sem se tokrat prvič zavedal minljivosti.

Tega, da marsikaj v življenju NI tako pomembno, kot si mislimo.

In tega, da je marsikaj v življenju BOLJ pomembno, kot se zavedamo.

“Naključje”, ki me bo za vedno spominjalo na minljivost

Kakšen teden pred njeno smrtjo, sem na Temuju nekaj naročal in ker vrednost mojega naročila ni bila dovolj velika, sem “moral” za naročilo naročiti še nekaj za zraven…

Ker nisem vedel kaj dodati, sem dodal kovanček “Memento Mori”.

Pošiljka je prišla na tisti petek, zjutraj.

Poštar je bil zgoden - vrgel me je iz postelje in čeprav sem že pozabil na kovanček, sem bil pozitivno presenečen, ko sem ga povlekel ven iz vrečke.

Nisem šel sicer toliko za tem, dokler mi pol ure za tem ni oče napisal, da se je babica za vedno poslovila.

Memento Mori

V tistem trenutku se mi je čas ekstremno upočasnil.

V tistem trenutku sem začutil minljivost.

Dan sem preživel v miru, v reflektiranju svojega življenja, hvaležnosti do tega kar imam, dokler imam.

Hvaležnosti, da sem tukaj, za čas, ki ga imam na tem svetu.

A hkrati tudi v zavedanju, da marsikdaj ta čas zapravljam za stvari, ki so nepomembne. Ki mi ne prinašajo sreče. Ki dobesedno zapravljajo čas.

Pomislil sem na stvari, ki bi si jih želel izkusiti preden se moj čas konča, a si jih do zdaj nisem upal uresničiti.

Pomislil sem na ljudi, s katerimi želim preživeti več časa.

Pomislil sem na osebni potencial, ki ga tako pogosto zapravljam z nepotrebnim scrollanjem in podobnimi nesmisli.

Memento Mori v latinščini pomeni “Zavedaj se smrti”.

Ampak jaz tega ne dojemam tako, da se smrti bojim.

Zame Memento Mori pomeni nekaj drugega…

Memento Mori ni opomin, da moram umreti; temveč je to le opomin, da moram živeti.

Druga plat kovanca

Moj Memento Mori kovanec ima tudi drugo plat…

Druga plat istega kovanca.

In ta je Carpe Diem.

Uživaj življenje. Dokler traja. Ker to kar imamo, je res privilegij in škoda bi bilo, da se ne naužijemo vse te lepote in ljubezni, ki nas obdaja.

Zato je moje sporočilo in life hack danes zelo enostaven:

Memento Mori in Carpe Diem!

Zate imam eno vprašanje…

Prejšnji teden sem po poslanem newsletterju dobil nekaj sporočil, da bi si želeli, da bi newsletter prihajal vsak teden.

Zato me zanima kakšno je tvoje mnenje?

Bi si želel_a, da newsletter pošiljam vsak teden, ob določenem terminu?

Hvala za tvoj glas!

One Love,

P.S: Tudi France Prešeren je pisal o Memento Mori.

Tole je njegova poezija:

Memento Mori
^{France Prešeren}

Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.

Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.

Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.

Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: "Memento móri!"