Navezanost na izid, predčasna upokojitev in drugačna mnenja

Hej hej!

Sedim na balkonu in poslušam, kako dež pada po drevesnih krošnjah.

Razmišljam o pogovoru, ki sem ga imel nekaj dni nazaj z dobrim prijateljem…

“Samo ne si pustit, da te strah odvrne od sledenja novih priložnosti. Naj se drugi odločijo, če želijo delati s tabo ali ne - ne pustit, da se tvoj strah odloča namesto njih.”

Bolj, ko razmišljam o tem nasvetu, bolj me stiska…

Kolikokrat v življenju sem se - zaradi strahu ali slabe samozavesti - odločil namesto nekoga drugega, da nisem dovolj dober za njih?

Kolikokrat nisem naredil tistega ključnega koraka, ker sem verjel strahu, da je to izven mojega dosega?

Kolikokrat sem sabotiral samega sebe in to še preden so drugi imeli priložnost reči “ne”.

Absolutno prevečkrat.

Smešno, ker če dobro pomislim, se nisem zares bal zavrnitve…

Pravi strah se je skrival drugje:

“Kaj pa če mi tokrat uspe?”

3 razmišljanja iz prejšnjih tednov

_{Od prejšnjega newsletterja je tukaj kar 150 novih članov! Hvala} 🤩
_{Vsak newsletter je sestavljen iz uvoda, ki je v večini malo bolj oseben, iz treh razmišljanj, modrosti ali zanimivih factov, o katerih sem razmišljal in bral v preteklih dneh in enega “life hacka”, ki mi iskreno izboljšuje življenje. Upam, da dobiš kakšno novo idejo “za zobat”.}

Postani ne-vezan na izid (Outcome agnostic)

Wakeboarding oz. bordanje na vodi je šport, ki mi je že nekaj let zelo blizu.

Moja najljubša stvar pri tem športu je to, da kadarkoli pridem, si zadam nov element, ki ga želim izpilit in to je vedno zelo dober in zabaven izziv.

Ponavadi izberem izziv, ki verjamem, da je dosegljiv, a je ravno prav težek, da ni enostaven.

Včasih mi ta izziv uspe, spet drugič pa je popoln polom.

Ampak trik je v tem, da se vedno znova rad vračam, ne glede na izid prejšnje seanse.

In točno to je nauk te zgodbe.

Relativno vseeno mi je, če mi uspe ali mi ne uspe.

Zabavam se že ob samem poskušanju, ob iskanju rešitev, ob neuspelih poskusih in kdaj pa kdaj tudi ob kakšnih padcih.

Če mi na koncu uspe, je to samo češnjica na vrhu torte.

Nazadnje mi je prijatelj rekel:

“Veš, kako te je lepo gledat, ko to probavaš. Zgledaš kot 10 letni srečen otrok. Tega res ne vidiš pogosto pri odraslih ljudeh.”

Ampak zanimivo je to, da potem, ko mi končno uspe, me veselje do tega specifičnega elementa sčasoma mine.

Element zdaj obvladam in čeprav ga rad izvajam, mi ne prinaša več tistih občutkov sreče, kot mi je samo učenje, trud in neprestano “fejlanje”.

Nauk te zgodbe je to, da smo v življenju prevečkrat fokusirani samo na končni izid.

Pozabimo pa na pot, ki jo moramo prehodit do cilja. Pot, ki bo na koncu dneva predstavljala 99% našega življenja.

Če uživamo po poti, bomo uživali tudi v življenju. Če pa čakamo samo na končni izid, cilj, dosežek… Bo pa celo naše življenje eno samo čakanje.

Zato ti polagam na srce…

Uživaj na poti.

Predčasna upokojitev?

Si želim predčasne upokojitve?

Ja, ampak…

Cilj ni upokojitev, kjer neham delat za vedno.

Cilj je, da je delo neobvezno.

Da, lahko delam točno tisto kar me veseli, ko me veseli.

Da lahko delam tisto, za kar menim, da je dobro za svet, za ljudi (ta newsletter recimo, je nekaj malega v tej smeri).

Brez pritiska po prihodku, po denarju, po zaslužku.

Seveda, če pride zaslužek, je še toliko boljše, ampak da to ni glavno vodilo mojih projektov.

To je cilj.

Nisem še tam, ampak cilj se mi zdi dober :)

Te drugačno mnenje trigira?

Se ti je kdaj zgodilo, da je imel nekdo drugačno mnenje od tvojega in te je to strigiralo ali pa celo ujezilo?

Bertrand Russel v svojih delih zagovarja, da je to dober znak, da podzavestno in na nekih nivojih ne verjameš svojemu mnenju oz. da se globoko v sebi zavedaš, da nimaš dobrega razloga, da verjameš v to svoje mnenje.

Če nekdo z vso resnostjo trdi, da imaš črne lase, čeprav so tvoji lasje blond, ob tem ne čutiš jeze - prej pomilovanje.

Ampak to ni velik problem, ker obstaja trden in oprijemljiv dokaz, da so tvoji lasje resnično blond.

Večja težava je, ko pride do mnenj in zadev, za katere ni dobrih in oprijemljivih dokazov v katerokoli stran.

Politika, religija, vzgoja, umetna inteligenca, cepiva, socialna vprašanja itd.

Ko te mnenje nekoga drugega strigira je to mogoče dober znak, da se poglobiš vase in se zares vprašaš zakaj verjameš v to kar verjameš?

Je to res tvoje mnenje? Ali je mnenje nekoga drugega?

Si do tega mnenja prišel/la sam/a ali so ti ga hote ali nehote vsilili starši, mediji, politiki, tvoj socialni krog?

Imaš neke dokaze ali temelje, na katerih tvoje mnenje trdno stoji?

Ne pravim, da je karkoli prav ali narobe. Ampak naslednjič, ko se ti to zgodi, preveri tudi svoje temelje.

Life Hack

Ločeno preživet čas s partnerjem

Julija sva z Niko preživela 11 zaporednih dni ločena drug od drugega.

To je bilo od začetka najinega odnosa najdaljše obdobje, ko se nisva videla oz. bila fizično drug ob drugem.

In čeprav sva bila malo na trnih, (Nika mogoče bolj kot jaz) kako bo to izgledalo in vplivalo na najin odnos, je bil končni rezultat izjemno pozitiven.

V tem času sva se samo še bolj povezala.

Pogrešala sva se, kar mislim, da je super za odnos, saj s tem vidiš, da odnos ni samoumeven - kar lahko ob stalni rutini in stalnem stiku hitro pozabiš.

Da ne govorim o seksualni privlačnosti, ki je prvih nekaj dni kar sekala ven. Potem se je to seveda spet vrnilo na normalno raven ampak vseeno izjemno za odnos.

Skratka, če si v odnosu in če s partnerjem nimata planiranega časa narazen, predlagam da poskusita.

To ne rabi bit 11 dni, ampak, da vsake toliko splanirata 3-4 dni narazen drug od drugega pa mislim, da bo zelo dobro del.

Najboljši načini za to so po mojem mnenjo izključno ženski ali izključno moški tripi.

Kakšne so tvoje izkušnje s časom preživetim narazen? Vesel bom če mi odgovoriš na [email protected]! 🙏🏼

To je to za danes! Lepo bodi in se bereva.

One love,